Kdaj vztrajanje postane neumnost?

Večerne misli Elvisa — O ambicijah, egu, napačnih odločitvah in tanki meji med vztrajnostjo in popolno neumnostjo.

Skoraj sedem let že sledim ideji, iz katere je kasneje nastal MANEFORGE. Izdelke prodajamo od januarja 2025 in v tem času sem se o podjetništvu naučil veliko več, kot sem si kadarkoli predstavljal.

Ampak graditi blagovno znamko iz nič je bilo veliko težje, kot sem pričakoval. In kljub vsemu napredku, ki smo ga dosegli, se še vedno najdejo dnevi, ko se vprašam, ali se sploh premikamo v pravo smer.

Sem ambiciozen, vztrajen ali samo jebeni idiot?

To je vprašanje, ki si ga zadnje čase zastavljam pogosteje, kot bi si želel priznati.

Ves čas poslušamo, da ne smemo nikoli obupati, da moramo verjeti vase, slediti svojim sanjam in da je vse mogoče, če le dovolj trdo delamo. In da ne bo pomote, v veliko tega tudi sam verjamem. Iskreno verjamem, da ima skoraj vsaka ideja potencial, da iz nje nastane nekaj velikega.

Ampak nekje vendarle mora obstajati meja, ko vztrajnost ni več občudovanja vredna, temveč postane neumnost. Ko ne slediš več svojim sanjam, ampak preprosto nočeš sprejeti realnosti.

Problem je samo v tem, kako za vraga prepoznati ta trenutek?

Zgodbe, ki jih nihče noče pripovedovati

Zanimivo je, kako ves svet rad govori o ljudeh, ki jim je uspelo. Občudujemo uspešne podjetnike, neverjetne ideje, podjetja, ki so nastala v garažah, in posameznike, ki so iz nič ustvarili nekaj velikega.

Njihove zgodbe so povsod. Na TikToku, Instagramu, v podkastih, knjigah, intervjujih in praktično na vsakem podjetniškem dogodku.

In počasi začneš verjeti, da stvari običajno potekajo tako.

Dobiš idejo, trdo delaš, premagaš nekaj ovir, nekajkrat si tik pred tem, da bi obupal, potem pa ti na koncu uspe.

Lepa zgodba, kajne?

Kaj pa vsi ostali?

Kaj pa ljudje, ki so delali prav tako trdo, prav tako močno verjeli v svoje ideje, žrtvovali leta svojega življenja, vložili prihranke in na koncu morali zapreti svoja podjetja?

O njih skoraj nikoli ne slišimo.

Pa ne nujno zato, ker bi naredili kaj narobe. Njihove zgodbe preprosto niso tako zanimive za širšo javnost. Nihče ni posebej navdušen nad dokumentarcem o tipu, ki je osem let gradil podjetje, potem pa ga zaprl.

Vsaj ne v primerjavi z zgodbo o nekom, ki je pri 24 letih postal milijonar.

Sam sem imel v glavi precej dramatične statistike o propadanju podjetij. Nekaj v smislu, da 90 ali celo 99 % podjetij propade v prvih treh letih. Ampak ko sem številke preveril, sem ugotovil, da so napačne.

Po podatkih švicarskega zveznega statističnega urada približno 64 % novoustanovljenih podjetij v Švici preživi prva tri leta, po petih letih pa jih posluje še približno polovica.

To je boljše, kot sem mislil, a še vedno kaže, kako negotovo je lahko podjetništvo. In ne pozabimo, da to, da podjetje še obstaja, ne pomeni nujno, da ustvarja dobiček ali da je že izkoristilo svoj potencial.

In kaj kljub temu večinoma gledamo?

Zgodbe o uspehu.

Mislim, da družbena omrežja to iluzijo še dodatno krepijo. Vidimo nekaj, kar postane viralno, izdelek, ki nenadoma postane neverjetno priljubljen, ali nekega tipa, ki trdi, da je v treh mesecih zaslužil šestmestni znesek. In počasi se nam začne zdeti, da je to skoraj nekaj običajnega.

Ampak te ljudi vidimo ravno zato, ker se jim je zgodilo nekaj izjemnega.

Podobno je z viralnimi objavami. Nekdo objavi video, ki doseže milijone ogledov, in nenadoma vsi želijo izvedeti, kakšna skrivnost stoji za njim.

No, veliko sreče, če želiš to ponoviti še 20-, 50- ali 100-krat.

Včasih je odločilna ideja, včasih pravi trenutek, včasih način predstavitve, včasih pa se stvari preprosto poklopijo.

In ker večinoma vidimo samo tiste, ki jim je uspelo, začnemo verjeti, da je uspeh veliko pogostejši, kot je v resnici.

Kar me pripelje do nečesa, kar zadnja leta doživljam tudi sam.

Očitno dober izdelek ni dovolj

Ko smo začeli razvijati MANEFORGE, sem imel precej naivno predstavo, da bodo ljudje kupovali izdelek, če bo ta resnično dober.

Sliši se logično, kajne?

Leta porabiš za razvoj, poskrbiš za odlično kakovost, skrbno izbiraš sestavine, razmišljaš o embalaži in ustvariš nekaj, za kar iskreno verjameš, da je boljše od marsičesa, kar je že na trgu.

Potem pa izdelek končno ponudiš kupcem.

No, čestitam. Zdaj se pravi izzivi šele začnejo.

Ker nenadoma ugotoviš, da ima tvoj čudoviti izdelek tudi nekaj, čemur pravimo cena. In da tekmuješ s podjetji, ki obstajajo že desetletja, proizvajajo milijone kosov in imajo marketinške proračune, ki si jih ti komaj predstavljaš.

Ugotoviš tudi, da večina ljudi sploh še ne ve, da obstajaš.

In da sta izdelati dober izdelek in ga dejansko prodati dve popolnoma različni stvari.

Bližamo se dvema letoma, odkar prodajamo izdelke MANEFORGE, približno trem letom gradnje same blagovne znamke in skoraj sedmim letom, odkar sem začel uresničevati idejo, iz katere je vse skupaj nastalo.

V tem času sem se naučil ogromno. Ugotovil pa sem tudi, da sem o podjetništvu vedel precej manj, kot sem sprva mislil.

Študiral sem industrijski inženiring, od nekdaj me zanimajo podjetništvo in startupi, obiskoval sem podjetniške dogodke in iskreno verjel, da precej dobro razumem, kako te stvari delujejo.

Veliko stvari sem se celo poskušal lotiti po učbeniku.

Saj tako se vendar učimo, kajne? Nekaj študiraš, slediš določenim načelom, sprejemaš razumne odločitve in s tem domnevno povečaš možnosti za uspeh.

Potem pa pride realnost in ti pokaže, da pravzaprav nisi imel pojma, v kaj se spuščaš.

Seveda obstajajo razlogi, zakaj v praksi ne moreš vedno narediti vsega po pravilih. Včasih preprosto nimaš dovolj denarja, časa, ljudi ali drugih sredstev.

A največje presenečenje ni bilo to, da so stvari težke. Bilo je spoznanje, koliko stvari sploh nisem vedel, da jih moram vedeti.

In najbolj neprijetno pri vsem tem je, da to običajno ugotoviš šele po nekaj precej dragih napakah.

Zanimivo pa je, da danes, ko pogledam, kje smo v primerjavi z začetkom prodaje, vidim ogromno razliko. V znanju, izkušnjah, procesih, poznanstvih in razumevanju lastnega podjetja.

Ko pa pogledam, koliko truda in vloženih sredstev je bilo potrebnih, da smo prišli do sem, lahko tudi razumem, zakaj bi se nekdo, ki podjetje opazuje samo od zunaj, vprašal, ali ima vse skupaj smisel.

In tukaj postane stvar zanimiva.

Samega sebe lahko prepričaš v skoraj karkoli

Opazil sem, da lahko popolnoma isto podjetje pogledaš z dveh povsem različnih perspektiv.

Če želiš najti razloge, zakaj bi moral odnehati, jih boš našel takoj.

Poglej, koliko denarja si vložil, koliko časa si žrtvoval, katere druge priložnosti si zamudil in s kakšno konkurenco se soočaš.

Verjetno boš našel dovolj razlogov, da se prepričaš, da bi moral odnehati že zdavnaj.

Ampak če želiš nadaljevati, ugani kaj?

Tudi za to boš našel razloge.

Morda se kupci vračajo. Morda prodaja na določenem trgu raste. Morda si spoznal nekoga, ki ti lahko odpre pomembna vrata. Morda si končno ugotovil, zakaj nekaj zadnjih šest mesecev ni delovalo.

In nenadoma si rečeš: »Okej, dajmo še enkrat poskusiti. Spremenimo to, izboljšajmo ono, poskusimo drugačen pristop ali pa si dajmo še eno leto.«

Obe perspektivi lahko podpreš z resničnimi številkami in dejanskimi dogodki.

Katera je torej prava?

Kot inženir rad pristopam k stvarem analitično. Rad imam številke, poročila, primerjave, različne scenarije, prednosti in slabosti ter poskušam razumeti, kam lahko posamezna odločitev pripelje.

Ampak ugotovil sem tudi, da lahko na tvojo presojo vpliva to, kaj si želiš, da bi ti podatki povedali.

Osredotočiš se na obetavne kazalnike, ker ti dajejo upanje. Negativnim pa morda nameniš manj pozornosti, ker ti niso najbolj po godu.

Ali pa na posebej slab dan narediš ravno obratno.

Najtežje ni najti razlogov za nadaljevanje ali za odstop.

Najtežje je ugotoviti, ali se res odločaš racionalno ali pa samo iščeš dokaze, ki potrjujejo odločitev, ki si jo v sebi že sprejel.

In mislim, da podjetniki pri priznavanju tega nismo vedno najboljši.

Tudi jaz ne.

Ego, o katerem nihče rad ne govori

Obstaja še ena stvar, o kateri bi morali po mojem mnenju govoriti nekoliko bolj odkrito.

Ego.

Ker bodimo realni, ko nekdo ustanovi podjetje, je v ozadju pogosto nekaj več kot samo dobra ideja.

Morda želiš samemu sebi dokazati, da zmoreš. Morda želiš nekaj dokazati drugim. Morda poskušaš nadomestiti nekaj, za kar imaš občutek, da ti v življenju manjka.

Morda si preprosto želiš neodvisnosti, finančnega uspeha ali ustvariti nekaj, kar bo tvoje.

Mislim, da obstaja sto različnih razlogov, zakaj se nekdo odloči za podjetništvo.

In včasih se sprašujem, ali bi nekdo, ki je s svojim življenjem popolnoma zadovoljen, sploh želel ustanoviti podjetje.

Zakaj bi si prostovoljno nakopal toliko negotovosti, stresa, finančnega tveganja in odgovornosti?

Seveda so lahko koristi ogromne. Ampak tudi negativne posledice.

Redna služba ti običajno zagotavlja določeno mero stabilnosti. Končaš delo, greš domov, preživljaš čas z družino, uživaš v svojih hobijih in ti ni treba nujno še ves večer razmišljati o službi.

In s tem ni popolnoma nič narobe. Pravzaprav razumem, zakaj veliko ljudi raje izbere takšno življenje.

Ni treba, da vsi postanemo podjetniki, niti nimamo vsi enakih prioritet ali pripravljenosti na tveganje.

In preden me kdo narobe razume, se zelo dobro zavedam, da tudi nimamo vsi enakih možnosti. Država, v kateri se rodiš, tvoje finančne in družinske okoliščine, ponekod po svetu pa celo spol, lahko močno vplivajo na to, kaj si sploh lahko privoščiš poskusiti.

A med ljudmi, ki možnost imajo, jih je po mojem mnenju precej takšnih, ki jim je ideja podjetništva veliko bolj všeč kot njegova realnost.

Vsi bi bili radi bogati. Precej manj pa jih je pripravljenih iti skozi vse, kar je morda potrebno, da do tega pridejo.

Potem pa so tu tisti, ki dejansko poskusijo.

Ko leta gradiš nekaj svojega, vlagaš lasten denar, prijateljem in družini pripoveduješ o svojih ambicijah in podjetje postane del tvoje identitete, je odnehati veliko težje.

Ker to ne pomeni samo zapreti podjetja.

Lahko imaš občutek, da moraš sebi in vsem ostalim priznati, da si se motil.

Da se tvoja ideja ni razvila tako, kot si si predstavljal.

Da vsa tista leta, ko si verjel vanjo, niso pripeljala tja, kamor si pričakoval.

In naš ego tega ravno ne sprejema z veseljem.

Zato morda včasih vztrajamo ne zato, ker bi podjetje kazalo dovolj potenciala, ampak ker si preprosto nočemo priznati poraza.

Mislim, da se je vredno občasno vprašati tudi to.

Čeprav nam odgovor najbrž ne bo najbolj všeč.

Ko se z drobižem boriš proti velikanom

Še ena stvar mi celotno situacijo pomaga postaviti v perspektivo.

Denar.

Kar je za nekoga ogromna investicija, je lahko za nekoga drugega skoraj nepomemben znesek.

Če mi nekdo pove, da je v podjetje vložil 100.000 evrov, je moja prva reakcija odvisna od tega, kdo mi to govori.

Je to nekdo, ki zasluži 2.000 evrov na mesec in je ta denar varčeval več let? Ali nekdo, kot sta Elon Musk ali Jeff Bezos?

Znesek je popolnoma enak, njegov pomen pa povsem drugačen.

In prav o tem pogosto razmišljam pri MANEFORGE.

Denar, ki ga vlagamo v podjetje, je za nas velik znesek. Lahko bi ga privarčevali, vložili v delnice ali ETF-e, porabili za potovanja ali za sto drugih stvari.

Namesto tega smo se odločili, da ga vložimo v gradnjo lastne blagovne znamke, z vsemi priložnostmi in tveganji, ki jih to prinaša.

Potem pa pogledaš znamke, s katerimi tekmuješ.

Podjetja z ogromnimi proizvodnimi količinami, uveljavljenimi distribucijskimi mrežami, marketinškimi ekipami, agencijami in proračuni, ki so na povsem drugi ravni.

Včasih pomislim, da se naš celoten letni proračun verjetno ne bi mogel primerjati niti s tem, kar nekatera od teh podjetij porabijo v enem dnevu.

Kako naj torej tekmujemo z njimi?

Ni ravno pošten boj.

Seveda ima tudi majhnost svoje prednosti. Hitreje lahko sprejemaš odločitve, se prilagajaš, eksperimentiraš in morda s kupci vzpostaviš bolj oseben odnos.

Ampak te prednosti ne izbrišejo finančne realnosti.

Še vedno potrebuješ kupce. Še vedno moraš prodajati. In prej ali slej se morajo številke iziti.

Kar me spet pripelje do istega vprašanja.

Kdaj je nadaljevanje boja občudovanja vredno in kdaj samo nočeš sprejeti realnosti?

Kaj pa, če so bile vse tiste napačne odločitve pravzaprav dobre?

Tukaj je še eno filozofsko vprašanje, o katerem zadnje čase razmišljam.

Če ti na koncu uspe, ali to samodejno pomeni, da so bile vse napačne odločitve na poti do uspeha pravzaprav pravilne?

Pomislite.

Odločitev sprejmeš na podlagi informacij in izkušenj, ki jih imaš v tistem trenutku. Seveda verjameš, da je to najboljša možna odločitev. Zakaj bi se sicer zanjo odločil?

Potem pa čez šest mesecev ugotoviš, da je bila grozna.

Izgubil si denar, zapravil čas ali si nakopal težave, ki bi se jim lahko izognil.

Ampak kaj, če te je prav ta napaka naučila nekaj pomembnega? Kaj, če si zaradi nje spoznal nekoga, ki ti je kasneje pomagal? Kaj, če te je prisilila v spremembo pristopa in je prav ta sprememba kasneje odločilno prispevala k tvojemu uspehu?

Je bila potem res napačna odločitev?

Ne vem.

Ne verjamem, da vsaka napačna odločitev čudežno postane pravilna samo zato, ker se na koncu vse dobro izide.

Verjamem pa, da te lahko skoraj vsaka izkušnja nauči nečesa koristnega, če si se iz nje pripravljen kaj naučiti.

Seveda ima tudi ta argument svoje meje.

Če izgubiš 100.000 evrov, sedem let življenja ali uničiš pomemben odnos, to ne postane kar naenkrat čudovita izkušnja samo zato, ker si se nekaj naučil.

Nekatere lekcije so preprosto predrage.

In tukaj smo spet pri tveganju.

Preden sprejmeš pomembno odločitev, moraš po mojem mnenju razumeti, kaj lahko izgubiš in kaj lahko pridobiš. Analizirati možne scenarije, razmisliti o najboljšem in najslabšem izidu ter se vprašati, ali je morebitna nagrada vredna tveganja.

Če razumeš možne posledice in se zavestno odločiš, da je vredno poskusiti, potem se po mojem mnenju situacija nekoliko spremeni.

Vsaj nisi skočil v nekaj popolnoma na slepo, ne da bi pomislil, kaj se lahko zgodi.

Sam pa sem bil vedno bolj človek, ki se raje kasneje opraviči, kot da bi prej prosil za dovoljenje.

Moji starši bi vam o tem verjetno znali povedati kar nekaj zgodb.

Vedno sem raje stvari preizkusil sam, tudi kadar so me drugi svarili pred njimi. Potem pa sem občasno moral priti nazaj in priznati: »Okej, prav si imel. To je bila res grozna ideja.«

Nekatere od teh lekcij so bile drage.

Ampak vem tudi, da ne bi bil srečen, če bi vse življenje odlašal s stvarmi, ki jih želim poskusiti, samo zato, ker bi lahko šlo kaj narobe.

Izraza YOLO sicer ne maram preveč, ampak na koncu imamo najverjetneje samo eno življenje.

In mislim, da bi ga morali poskusiti čim bolje izkoristiti. Pa naj gre za kariero, ljubezen, družino, hobije ali karkoli, kar nas resnično veseli.

Eden mojih največjih življenjskih ciljev je, da bi se na stara leta ozrl nazaj s čim manj obžalovanji.

In zame bi lahko to, da nečesa, kar sem si resnično želel, sploh nisem poskusil, postalo večje obžalovanje kot to, da sem poskusil in mi ni uspelo.

To seveda ne pomeni, da je vsako tveganje vredno sprejeti.

Pomeni pa, da vrednosti nečesa ne moremo vedno meriti izključno z denarjem.

Bi MANEFORGE začel še enkrat?

Pred kratkim mi je nekdo postavil zelo zanimivo vprašanje.

Če bi se lahko vrnil sedem let nazaj in bi vedel vse, kar vem danes, bi še vedno začel MANEFORGE?

Moj prvi odgovor je bil, da ga ne bi začel samo enkrat.

Začel bi ga dvakrat.

Ker sem prepričan, da bi ga z znanjem, ki ga imam danes, lahko zgradil veliko hitreje.

Vem, na katere ljudi se obrniti, kako pristopiti do njih, katerim napakam se izogniti, katere stvari so pomembne in za katere smo porabili veliko preveč časa.

Verjetno bi skoraj vse naredil drugače.

Razen nekaj stvari, pri katerih nisem pripravljen sklepati kompromisov. Predvsem pri kakovosti izdelkov in naših okoljskih prioritetah, vključno z embalažo.

V to še vedno verjamem prav tako močno kot na začetku.

Ampak potem sem o vprašanju malo bolje razmislil.

Ker vedeti vse, kar vem danes, ne bi pomenilo samo vedeti, kako hitreje in učinkoviteje zgraditi podjetje.

Pomenilo bi tudi vedeti, kako težka, draga, stresna in časovno zahtevna bo celotna pot.

In nenadoma moj odgovor ni bil več tako jasen.

Bi se res še enkrat spustil v vse to, če bi mi nekdo vnaprej pokazal, kaj me čaka?

Nisem prepričan.

Resnično si nisem predstavljal, da bo gradnja blagovne znamke za moško nego tako težka.

In tudi če bi mi kdo to takrat povedal, mu verjetno ne bi verjel.

Najbrž bi želel vseeno poskusiti sam.

Takšen pač sem.

Ampak če na vse skupaj pogledam bolj racionalno, bi se morda odločil drugače.

Zanimivo protislovje, kajne?

Ne obžalujem, da sem začel MANEFORGE. Verjamem v to, kar gradimo, in prepričan sem, da sem zaradi te izkušnje ogromno osebnostno in poslovno zrasel.

Kljub temu pa nisem povsem prepričan, ali bi svojemu mlajšemu jazu priporočil isto pot, če bi mu lahko vnaprej pokazal njeno dejansko ceno.

Mogoče nam to pove nekaj o tem, kako različno ocenjujemo odločitve pred izkušnjo in po njej.

Odnehati ni isto kot spremeniti smer

Ena od stvari, ki sem se jih naučil, je, da vztrajanje ne pomeni nujno tega, da vedno znova počneš isto.

Ker to bi res bilo neumno.

Če nekaj ne deluje, moraš razumeti, zakaj. Poslušati moraš kupce, spremljati trg, analizirati rezultate in prilagajati svoj pristop.

In prav to počnemo praktično ves čas.

Pivot, pivot, pivot.

Včasih imam občutek, da je to polovica podjetništva.

Spreminjaš marketing, strategijo, prioritete, izdelke ali način komunikacije s kupci.

Nekaj poskusiš, vidiš, kaj se zgodi, se iz tega nekaj naučiš in prilagodiš.

Ker na koncu odloča trg.

Lahko si popolnoma prepričan, da si razvil najboljši izdelek na svetu, ampak če ga nihče noče kupiti, tvoje osebno mnenje ne šteje prav veliko.

Prej ali slej moraš to sprejeti in nekaj spremeniti.

Pri nas pa obstajajo tudi spodbudni znaki.

Ena od stvari, ki mi daje največ upanja, je, da se kupci vračajo in ponovno kupujejo naše izdelke.

Ker mi to pove nekaj pomembnega.

Ljudje so naše izdelke dejansko preizkusili in nekaterim so bili dovolj všeč, da so se odločili za ponoven nakup.

Poleg tega spoznavamo nove ljudi, gradimo odnose, odkrivamo priložnosti, izboljšujemo procese in se učimo stvari, za katere januarja 2025, ko smo začeli prodajati, sploh nismo vedeli.

Če primerjam, kje smo danes in kje smo bili takrat, vidim ogromno razliko.

Vsega tega napredka še ni mogoče videti v finančnih rezultatih, a napredek v znanju, izkušnjah in razumevanju lastnega podjetja je resničen.

In iskreno verjamem, da se lahko vse te izboljšave sčasoma odrazijo tudi v boljših finančnih rezultatih.

Se lahko motim?

Absolutno.

Ampak prav v tem je bistvo. Ne morem zagotovo vedeti, kako se bo ta zgodba končala.

In mislim, da tega ne more vedeti nihče drug.

Najdražji razlog za nadaljevanje

Obstaja še en argument, na katerega pogosto pomislim, ko razmišljam o tem, da bi odnehali.

Če zdaj odnehamo, izgubimo možnost, da bi videli, kaj bi iz vsega tega lahko nastalo.

Ves denar, čas in trud, ki smo jih vložili, ne bodo pripeljali do podjetja, kakršnega smo želeli zgraditi.

Edina možnost, da vloženi denar dobimo nazaj skozi MANEFORGE, je, da nadaljujemo.

Ampak pri tem argumentu obstaja problem in tega se zavedam.

Denar, ki smo ga že porabili, je izgubljen ne glede na to, kaj se odločimo jutri.

Nadaljevanje nam ne zagotavlja, da ga bomo dobili nazaj. Pomeni, da tvegamo še dodatna sredstva.

To razumem.

In kljub temu je prav zaradi vsega, kar smo že vložili, odnehati toliko težje.

Ne samo finančno, tudi čustveno.

Ker ne gre zgolj za vprašanje, ali bi morali vložiti še nekaj denarja. Gre za vprašanje, ali naj obrnemo hrbet nečemu, kar gradimo že leta, ravno zdaj, ko imamo občutek, da smo končno začeli razumeti, kako bi lahko vse skupaj delovalo.

Kaj pa, če odnehamo šest mesecev, preden bi se stvari obrnile na bolje?

Kaj, če bi bila naslednja priložnost, naslednje partnerstvo ali naslednja sprememba tista, ki bi naredila razliko?

Po drugi strani pa, kaj če si bomo popolnoma enako govorili še naslednjih pet let?

Mislim, da tukaj ni preprostega odgovora.

In zato se začnem spraševati, ali smo podjetniki sploh sposobni povsem objektivno ocenjevati lastna podjetja.

Radi verjamemo, da smo. Pripravljamo poročila, računamo marže, spremljamo kazalnike uspešnosti in poskušamo sprejemati racionalne odločitve.

Ampak na koncu smo samo ljudje.

Imamo čustva, ambicije, ponos in pričakovanja.

In ko ti nekaj res veliko pomeni, je ta čustva izjemno težko ločiti od svojih odločitev.

Morda pa je prav to tudi del razloga, da podjetništvo sploh obstaja.

Ker če bi vsak ustanovitelj gledal samo na verjetnost uspeha, finančna tveganja in vse, kar lahko gre narobe, se sprašujem, koliko zanimivih idej bi sploh kdaj postalo podjetje.

Po drugi strani pa samo s strastjo tudi ne moreš plačevati računov.

Očitno potrebuješ oboje.

Vprašanje je samo, v kakšnem razmerju.

Torej, kdaj vztrajanje postane neumnost?

Po vseh teh razmišljanjih bi si želel, da bi vam lahko ponudil kakšen pameten zaključek.

Kakšno formulo ali pravilo, ki bi ti natančno povedalo, kdaj nadaljevati in kdaj odnehati.

Žal ga nimam.

Verjamem v MANEFORGE. Verjamem, da se premikamo v pravo smer, in verjamem, da je lahko naša prihodnost veliko boljša od preteklosti.

Ne nadaljujem zgolj zato, ker se ne morem sprijazniti s tem, da je denar, ki smo ga že vložili, morda izgubljen.

Nadaljujem, ker iskreno vidim potencial, ker se nenehno učimo in izboljšujemo ter ker verjamem, da so pred nami priložnosti, ki jih še nismo povsem izkoristili.

V trenutku, ko bi resnično verjel, da to podjetje ne more uspeti, bi odnehal.

Vsaj tako si govorim.

Ampak potem se moram vprašati, ali bi ta trenutek sploh prepoznal, ko bi prišel.

Ali pa bi spet našel kakšen obetaven kazalnik, nov razlog ali nov izgovor, da poskusimo še enkrat.

In morda bom na to vprašanje znal odgovoriti šele čez nekaj let, ko bom na celotno pot pogledal za nazaj.

Pri vsem skupaj je zanimivo še nekaj.

Če MANEFORGE nekoč postane izjemno uspešno podjetje, bodo ljudje morda pogledali nazaj in rekli: »Vidiš? Samo verjeti moraš vase in nikoli obupati.«

Če pa nam ne uspe, bodo nekateri od istih ljudi verjetno rekli: »No, moral bi vedeti, kdaj je čas, da odnehaš.«

Odločitve, ki smo jih sprejemali na poti, pa bi lahko bile popolnoma enake.

Drugačen bi bil samo končni rezultat.

Zato uspeh morda še ne dokazuje, da so bile tvoje odločitve pravilne, prav tako kot neuspeh ne pomeni nujno, da je bila vsaka odločitev napačna.

Kar se mene tiče, še vedno verjamem, da je vredno nadaljevati.

Mogoče potrebujemo še eno leto. Mogoče dve. Mogoče pa se bodo stvari razvile popolnoma drugače, kot pričakujemo.

Ne vem.

Vem pa, da smo danes veliko boljši v tem, kar počnemo, kot smo bili pred dvema letoma. In še vedno vidim dovolj razlogov, da verjamem v to, kar gradimo.

Ali je to vztrajnost, strast ali kanček neumnosti, bomo očitno še ugotovili.

In če tudi sami gradite nekaj svojega, se je morda vredno občasno vprašati isto neprijetno vprašanje.

Ne zato, ker bi morali odnehati.

Ampak zato, ker verjeti v nekaj in o tem hkrati dvomiti ne bi smeli biti dve nasprotujoči si stvari.

Torej, kdaj vztrajanje postane neumnost?

Še vedno ne vem.

In morda je prav to, da si to vprašanje sploh zastavljam, eden od razlogov, zakaj še nisem odnehal.

Večerne misli Elvisa