Trajnost je postala vstopnina

V zadnjih tednih se precej ukvarjamo z eno temo, za katero si še pred nekaj leti verjetno ne bi mislil, da bo zavzela toliko časa pri gradnji branda za moško nego: embalažo, registracijami in zakonodajo.

12. avgusta 2026 se je začela uporabljati nova evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži, PPWR. Namen je jasen in v osnovi tudi dober: podjetja morajo prevzemati več odgovornosti za embalažo, ki jo dajejo na trg, in s tem tudi za odpadke, ki zaradi tega nastajajo.

S tem sam po sebi nimam problema. Ravno nasprotno.

Sam sem precej okoljsko naravnan in tudi MANEFORGE smo od začetka zastavili tako, da želimo kolikor se le da odgovorno ravnati z materiali, viri in embalažo. Kjer lahko, uporabljamo steklo, karton, papir in aluminij, zmanjšujemo nepotrebne materiale in poskušamo razmišljati dolgoročno. Ne zato, da lahko nekam prilepimo zeleno ikono in napišemo “eco”, ampak ker nam gre greenwashing, ki ga zadnja leta spremljamo povsod, precej na živce.

Če nekaj ni dejansko bolj trajnostno, potem ni bolj trajnostno samo zato, ker je embalaža zelene barve.

Zato problem zame ni sama ideja. Problem je način izvedbe.

Za majhen nišni brand Slovenija preprosto ni dovolj velik trg

MANEFORGE je mlad in zelo nišen brand. Slovenija pa je majhen trg.

Če prodajaš nekaj zelo splošnega, je mogoče zgodba drugačna. Če pa razvijaš specifične izdelke za nego brade, brkov in moških las in želiš iz tega nekoč zgraditi resno podjetje, je precej jasno, da boš moral prej ali slej iskati tudi kupce zunaj Slovenije.

In ravno tukaj naj bi bila ena največjih prednosti Evropske unije.

Smo eno gospodarsko območje. Govorimo o prostem pretoku ljudi, storitev in blaga. Kot podjetnik zato nekako logično pričakuješ, da lahko iz Slovenije prodajaš tudi nekomu na Nizozemsko, v Belgijo, na Švedsko, Irsko ali Poljsko, ne da bi moral za vsako posamezno naročilo odpirati novo administrativno poglavje svojega življenja.

Ampak ravno tukaj se začne problem.

Evropska unija pri tem nima enega poenotenega sistema, v katerega bi se kot podjetje registriral enkrat in potem poročal, koliko embalaže si dejansko prodal v posamezno državo.

Namesto tega imaš posamezne nacionalne sisteme.

Če želiš prodajati v več državah, se moraš ukvarjati z vsako posebej. Registracije, sistemi proizvajalčeve odgovornosti, pogodbe, poročanje, napovedovanje količin embalaže in seveda stroški.

Ti stroški so lahko zelo različni. Nekje govorimo o nekaj deset evrih, nekje o nekaj sto, nekje pa se lahko celoten strošek registracije, sistema, zastopnika in administracije povzpne tudi precej višje.

In to še ni embalaža sama.

Pri embalaži problem sploh ni največji

Pri samem plačevanju embalaže se mi princip zdi precej logičen.

Če mi v neko državo prodamo več, potem tja prinesemo več embalaže in je prav, da plačamo več. Če prodamo manj, naj plačamo manj. Če uporabljamo karton, papir ali steklo, je obremenitev lahko drugačna kot pri plastiki ali drugih materialih.

To razumem in to bi tudi sam podpiral.

Če v Nemčijo pošljemo določeno količino embalaže, naj MANEFORGE prispeva svoj delež k ravnanju s temi odpadki v Nemčiji.

Pošteno.

Ampak potem pridemo do drugega dela: fiksnih registracijskih, administrativnih oziroma licenčnih stroškov.

In tukaj se mi logika začne podirati.

Predstavljajte si, da MANEFORGE v neki državi naredi nekaj sto evrov prodaje na mesec. Na drugi strani je brand XYZ, ki ima tam milijonski mesečni promet.

Osnovna registracija oziroma administrativni strošek je lahko za oba zelo podoben ali celo enak.

Na prvi pogled bi lahko kdo rekel, da je to enakopravno.

Saj oba plačata isto.

Meni se zdi ravno obratno.

500 evrov ni vedno istih 500 evrov.

Za podjetje z milijonskim prometom je to ena postavka. Za mikro podjetje je lahko to zelo konkreten del celotnega mesečnega budgeta.

Če bi vzeli samo hipotetično povprečje 500 evrov na državo in to pomnožili s 27 državami Evropske unije, pridemo do 13.500 evrov letno.

Samo za možnost, da si na teh trgih.

Še preden si prodal en produkt.

Še preden si plačal dejanski prispevek za embalažo.

Še preden si plačal proizvodnjo, skladišče, marketing, prevode, dostavo, računovodstvo, davke in vse ostalo.

Seveda strošek ni v vsaki državi 500 evrov. Nekje je manj, nekje več. Gre za princip.

In ta princip mala podjetja zadene bistveno močneje kot velika.

Veliki rastejo, mali pa propadajo in životarijo

To me pri vsem skupaj najbolj moti.

Velik brand ima pravni oddelek, računovodje, compliance ljudi, svetovalce in partnerje v različnih državah. Če pride nov zakon, ga nekdo v podjetju prebere, pripravi proces, doda strošek v proračun in življenje gre naprej.

Pri malem brandu je situacija malo drugačna.

Isti človek mogoče zjutraj odgovarja strankam, nato preverja proizvodnjo, rešuje embalažo, ureja spletno stran, pripravlja marketing, se pogovarja z dobaviteljem in potem zvečer bere evropsko zakonodajo ter ugotavlja, v kateri državi se mora zdaj še registrirati.

Vsaka nova taka zahteva zato ni samo strošek. Je tudi dodatno delo, dodatna skrb in še en riziko faktor.

Kot da jih pri podjetništvu že tako ali tako ne bi bilo dovolj.

In ja, včasih se res vprašam, koliko pri takih odločitvah vplivajo interesi največjih igralcev. Ne trdim, da je ta zakon posledica nekega konkretnega lobiranja, ker tega ne vem. Bi pa zelo težko zanikal, da velike firme takšne sisteme bistveno lažje absorbirajo.

Zato se bojim enega precej preprostega rezultata.

Veliki postajajo vedno večji.

Kupujejo manjše.

Konkurence je vedno manj.

Mali pa se borijo, propadajo in životarijo.

In potem sprejmemo nov sistem, ki je navzven namenjen nečemu dobremu, v praksi pa največji igralci mogoče samo plačajo račun, manjši pa začnejo razmišljati, v katere države si sploh še lahko privoščijo prodajati.

Za nas največji problem ni Nemčija. Problem je eno naročilo iz Irske.

To je verjetno najbolj konkreten primer, kako se to dejansko občuti pri nas.

Mi smo do zdaj lahko imeli v spletni trgovini praktično celo Evropsko unijo.

Potem se zgodi, da nas nekdo na Švedskem slučajno odkrije. Nekdo na Irskem vidi video. Nekdo iz Belgije ali Poljske najde naš produkt prek Googla ali priporočila.

Naroči.

Mogoče samo enkrat.

Mogoče naslednji mesec ne bo nikogar iz te države.

Ampak mogoče ta človek izdelek pokaže prijatelju. Potem pride drugo naročilo. Nato tretje.

To je organska rast.

Tako se majhen brand sploh začne širiti.

Najprej ne napadeš trga z milijonom evrov.

Najprej pride eno naročilo.

Potem drugo.

Poslušaš ljudi, spremljaš trg in vidiš, ali se tam sploh kaj dogaja.

Če pa moraš za tisto eno naročilo iz Irske najprej upravičiti registracijo, pogodbo in strošek, potem tisto naročilo enostavno nima več smisla.

In zato ga ne bo.

Ne zato, ker ga nočemo.

Ne zato, ker izdelek tam ni dovoljen.

Ne zato, ker dostava ni mogoča.

Ampak zato, ker en kupec ne upraviči celotne administracije, ki je potrebna za ta trg.

In ravno s tem se organska rast prekine še preden se sploh začne.

Mogoče bi iz tistega enega kupca čez dve leti nastalo sto kupcev.

Zdaj pa tega ne bomo nikoli izvedeli.

Tukaj se po mojem mnenju začne krhati tudi ideja prostega pretoka

Ne pravim, da pravno prost pretok blaga ne obstaja več.

Seveda obstaja.

Ampak za majhno podjetje začne postajati vedno bolj teoretičen.

Na papirju imaš dostop do celotne Evropske unije.

V praksi se moraš vprašati, koliko držav si finančno sploh lahko privoščiš.

Za MANEFORGE to verjetno pomeni, da se bomo morali bolj osredotočiti na eno, dve ali nekaj ključnih držav.

Tam bomo plačali registracijo, tja bomo usmerili marketing in tam bomo poskušali rasti.

Druge države bomo morali omejiti.

In ravno to je po mojem ena največjih škod takšne izvedbe.

Ker ti vzame možnost, da trg najprej samo poslušaš.

Da vidiš, od kod ljudje prihajajo.

Da opaziš, da se je na primer na Nizozemskem nenadoma začelo nekaj dogajati, in šele potem tja vložiš več denarja.

Sedaj moraš skoraj obrniti vrstni red.

Najprej plačaj.

Potem pa upaj, da bo trg obstajal.

Veliko bolj logičen sistem bi bil precej preprost

Če bi mene kdo vprašal, kako bi to moralo delovati, bi bil sistem precej bolj enostaven.

Registriraš se enkrat na evropski ravni.

Skozi leto prodajaš.

Januarja naslednje leto poročaš, koliko si dejansko prodal v posamezno državo in koliko embalaže si tja dejansko poslal.

Nemčija toliko.

Belgija toliko.

Švedska toliko.

Irska toliko.

In potem plačaš.

Če mora vsaka država dobiti svoj delež, naj ga dobi.

Če imajo različne tarife za različne materiale, prav.

Če mora biti obračun mesečen namesto letnega, tudi prav, čeprav je to spet več dela.

Ampak naj temelji na dejanskem stanju.

Ne na tem, da moraš še preden se nekaj zgodi predvidevati, kam boš prodajal, koliko boš prodajal in koliko boš za to moral vnaprej investirati.

Če bi bili tudi registracijski oziroma licenčni stroški sorazmerni s količino ali velikostjo podjetja, bi bil to povsem drug sistem.

Ne vem, ali glede na promet, količino embalaže ali kaj tretjega.

Ampak neka sorazmernost bi morala obstajati.

Ker enako pravilo za zelo različne igralce še ne pomeni enakega bremena.

Biznis je zame malo kot MMA ring brez kategorij

To je primerjava, ki se mi pri tem ves čas vrača.

Biznis je kot MMA ring.

Samo da v tem ringu ni kategorij.

Vsi so skupaj.

50-kilski.

90-kilski.

Začetniki.

Profesionalci.

Otroci.

Odrasli.

Vsi tekmujejo na istem prostoru.

In potem rečemo, da je vse pošteno, ker veljajo ista pravila.

Ampak predstavljajte si, da imamo nekega zelo vztrajnega, nepopustljivega devetletnika, ki res želi zmagati.

Na drugi strani pa stoji trideset- ali štiridesetletni, popolnoma natreniran, 90-kilogramski profesionalni borec.

In sodnik reče: oba imata ista pravila.

Super.

Samo da eden praktično nima možnosti.

Tako se včasih počuti majhen brand.

MANEFORGE je mogoče ta zelo trmast devetletnik.

Ne bo odnehal.

Poskuša biti pameten.

Poskuša najti luknje, priložnosti in načine, kako preživeti.

Na drugi strani pa tekmuješ z velikani, ki imajo milijonske marketinške budgete, ogromne proizvodne količine, bistveno nižje nabavne cene in celo ekipe ljudi, ki skrbijo samo za stvari, za katere mi pogosto sploh nimamo ene osebe.

In to samo po sebi sprejmem.

Tak je trg.

Ne pričakujem, da bo nekdo največjim rekel, naj bodo manjši zato, da bo nam lažje.

Ampak potem vsaj pričakuješ, da zakonodaja ne bo prišla zraven in tega devetletnika še udarila po glavi.

Ko se potem nekdo vpraša, zakaj naš izdelek ni najcenejši

To je še ena stvar, ki jo ljudje pogosto ne vidijo.

Zakaj je ta produkt toliko dražji od drugega?

Zakaj ima nekdo drug podobno stvar za polovico cene?

Ker za produktom stoji veliko več kot tisto, kar je v flaški.

Surovine.

Razvoj.

Manjše serije.

Kakovost embalaže.

Proizvodnja v Evropi.

Plače.

Testiranja.

Regulativa.

Davki.

Logistika.

Skladnost.

In zdaj še vsi ti dodatni sistemi.

Na drugi strani lahko tekmuješ z izdelki iz držav in dobavnih verig, kjer so stroški dela bistveno nižji in kjer kot potrošnik pogosto nimaš skoraj nobenega vpogleda v to, pod kakšnimi pogoji je nek produkt sploh nastal.

Potem lahko nekdo napolni ogromno plastično flaško z zelo poceni osnovo, sintetičnimi sestavinami in fillerji, ki so tam predvsem zato, da naredijo volumen, ter zaradi ogromnih količin pride do proizvodne cene, ki je mi nikoli ne bomo dosegli.

Hkrati ima za marketing mogoče več denarja, kot ga ima naš brand v enem letu za vse skupaj.

In mi smo še vedno v istem ringu.

Spet, to je del posla.

Ampak potem toliko težje sprejmeš dodatne ovire, ki so postavljene enako za vse, ne glede na to, kako velik ali majhen si.

Tudi trajnost si moraš najprej privoščiti

Pri MANEFORGE imamo še ogromno idej, kako stvari narediti bolje.

Recimo embalaža naših olj.

Ena ideja je, da bi pumpico dobil samo ob prvem nakupu. Ko naslednjič naročiš olje, bi steklenička prišla samo z aluminijastim zamaškom, pumpico pa bi enostavno prestavil s stare na novo.

Zakaj bi ob vsakem nakupu izdelovali in pošiljali novo pumpico, če je stara še popolnoma uporabna?

To je malenkost.

Ampak tudi takšna malenkost zahteva kapital.

Nov tip embalaže.

Dobavitelja.

Minimalne količine.

Testiranja.

Prilagoditev logistike.

Grafiko.

Mogoče nov proces v skladišču.

In ravno to je nekaj, kar pogosto ostane nevidno.

Majhen brand je lahko zelo trajnostno naravnan in ima deset idej, kaj bi želel izboljšati, ampak vsaka izboljšava nekaj stane.

Če imaš več kapitala, jo narediš jutri.

Če ga nimaš, moraš počakati.

In če moraš vmes vedno več tega kapitala namenjati registracijam, administraciji in novim obveznostim, potem mogoče ravno tiste izboljšave, ki bi dejansko zmanjšale količino odpadkov, pridejo na vrsto kasneje.

Kar je na koncu precej ironično.

Ne želimo manj odgovornosti. Želimo samo malo več razuma.

Nočem, da ta zapis izpade kot napad na okoljsko zakonodajo.

Ni.

Če MANEFORGE v neko državo prinese določeno količino embalaže, je prav, da zanjo plača.

Če je nek material bolj problematičen, naj je dražji.

Če podjetje povzroča več odpadka, naj prispeva več.

S tem nimam nobenega problema.

Pravzaprav bi tak sistem z veseljem podpiral.

Kar me moti, je način, pri katerem fiksni stroški in administracija niso dovolj sorazmerni z dejanskim vplivom podjetja.

Če imaš tri naročila na leto v Belgiji, nisi isto kot podjetje, ki tja pošlje tri milijone izdelkov.

Oba imata odgovornost.

Ampak ta odgovornost ne bi smela imeti enake vstopnine.

In če bi sistem deloval bolj po dejanskem stanju, bi ga bilo veliko lažje razumeti in podpreti.

Kaj bomo naredili mi?

Verjetno isto kot vedno.

Šli naprej.

Za MANEFORGE stojimo precej vztrajni ljudje in, ne da bi se zdaj preveč tolkli po prsih, mislim, da tudi dokaj sposobni.

Našli bomo pot skozi to.

Mogoče se bomo morali bolj osredotočiti samo na določene trge.

Mogoče bomo kakšno državo morali zapreti za prodajo.

Mogoče bo rast počasnejša.

Mogoče bomo morali denar, ki bi ga raje namenili razvoju ali boljši embalaži, porabiti za neko novo registracijo.

Ne bo prvič, da pride nekaj, kar stvar oteži.

In verjetno tudi ne zadnjič.

Bolj me skrbi, koliko malih podjetij bo pri vseh teh dodatnih obveznostih enostavno reklo, da ne gre več.

Ker potem na koncu dobimo ravno obratno od tistega, kar naj bi si želeli.

Manj malih brandov.

Manj konkurence.

Manj različnih idej.

Več prostora za največje.

Veliki rastejo, mali pa propadajo in životarijo.

In zato ne prosimo, da nas kdo zaščiti pred konkurenco.

Ne prosimo, da bi lahko ustvarjali odpadke brez posledic.

Ne prosimo za posebne privilegije.

Samo za malo sorazmernosti.

Če prodaš več, plačaj več.

Če povzročiš več odpadka, plačaj več.

Če uporabljaš bolj problematičen material, plačaj več.

To je pošteno.

Ampak če majhen evropski brand zaradi enega naročila iz Irske, Švedske ali Belgije potrebuje sistem, ki ga stane bistveno več kot samo naročilo, potem se mi zdi povsem legitimno vprašati, ali smo način izvedbe mogoče malo zgrešili.

Ker evropski enotni trg ne bi smel biti samo trg, na katerem lahko blago teoretično prosto potuje.

Moral bi biti tudi trg, na katerem ima majhen evropski brand možnost organsko zrasti.

In če že ostanem pri MMA primerjavi:

ne potrebujemo, da kdo našega večjega nasprotnika drži nazaj.

Samo še dodatno nas ne tepite, ko smo že na tleh.

Večerne misli Elvisa.